Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
Naj mi pri National Geographicu ne zamerijo, če si za tokratno objavo sposodim naslov, ki so ga uporabili v lanskoletnem avgustovskem članku o Dolomitih. Težko bi namreč našel boljšo besedno zvezo za opis tega razkošnega gorskega grebena na severovzhodu Italije, ki sem ga obiskal poleti.
Nekaj malega sem o Dolomitih seveda slišal že prej iz ust prijateljev, ki so tam bodisi pohajkovali bodisi kolesarili, o nastanku in zgodovini sem se podučil s pomočjo zgoraj omenjenega prispevka v NG, odločitev za obisk pa je padla po tem, ko sem se v letošnjem letu ob prebiranju forumov in blogov prepričal, da je obisk tega dela Alp pravo zdravilo za vse tiste, zasvojene z gorskim zrakom.
Glede na to, da je šlo za prvi obisk Dolomitov, mi je večina (podučenih) znancev svetovala, naj si z lepšo polovico bazni tabor postaviva v Cortini d’Ampezzo, saj se v okolici nahaja kar nekaj destinacij, ki spadajo v kategorijo a-must-see. Tako so se na širšem spisku našli Cinque Torri, skupina Tofana, Tre Cime in jezero Misurina, natačen terminski plan pa je bil prepuščen vremenskim razmeram.
V Cortino sva prispela v soboto, 13. avgusta zjutraj ter se k sreči naselila že v prvem kampu iz najinega seznama (taborila sva v simpatičnem kampu Rocchetta, ki je lociran južno od Cortine, slab kilometer od samega centra), s čimer nama je bilo prihranjeno tekanje naokrog. Žal pa sva imela nekoliko manj sreče z vremenom, saj so se – še preden sva dobro postavila šotor – v dolino nagnetli temni oblaki. Ko so na zemljo padle še prve kapljice, je postalo jasno, da se vreme ne namerava izboljšati. Zato sva najprej izvedla krožno turistično turo po ulicah Cortine, nato pa sva se z avtom odpeljala do nekaj kilometrov oddaljenega jezera Misurina ter s sprehodom okrog njega zaključila upokojensko obarvan dan.
No, sarkazem na stran. Dan se je v resnici zaključil z romantičnim pogledom na polno luno.
Čeprav je bila vremenska napoved za nedeljo na las podobna sobotni, sva se vseeno odločila, da zarana skočiva iz spalk ter se odpeljeva do izhodišča začrtanega vzpona na 3225 metrov visoko Tofano di Rozes. Za dobro voljo je poskrbelo že jasno nebo, na katerem so počasi ugašale še zadnje zvezde, ko pa so najin cilj obsijali prvi sončni žarki, sva vedela, da je pred nama čudovit dan.
O sami poti ne gre izgubljati besed, saj je precej dobro popisana na portalu hribi.net. Podobno ne gre izgubljati besed o prizorih, ki sva jima bila priča. Naj raje govorijo slike.
Jezik nama je dokončno padel na tla, ko sva prispela do koče Camillo Giussani in ko se je na najini desni odprla mogočna stena Tofane di Mezzo.
Pot od tu naprej si vsak prikroji po svoje, saj so markacije zelo redke, tu pa tam stoji kakšen možic, pa tudi samo severno pobočje Tofane deluje kot ena velika streha, po kateri lahko poljubno vijugamo levo-desno.
Ko sva že precej utrujenih nog opravila še z zadnjim grebenom, se je pred nama narisal kovinski križ in nama dal vedeti, da sva dosegla vrh. Prizori, ki so se odprli naokrog pa so pomenili, da bo počitek zamenjalo veselo pritiskanje na sprožilec.
Omenjeni čas za počitek je prišel še prehitro, saj so naju že naslednje jutro zbudile dežne kaplje in naju predčasno pregnale domov.
1 Comment
Fajna (foto) zgodba!