Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
Kje začeti po skoraj dvomesečnem premoru? Mogoče s kratkim rezimejem dogajanja, za katerega se bom res potrudil, da bo kratek. V obdobju od zadnje objave se je namreč zvrstilo toliko zadev, da je zaporedje map s fotografijami edina prava sled, na katero se vedno znova vračam, ko v glavi vlečem povezave med datumi in kraji. Pestro dogajanje bom še najbolj slikovito opisal, če povem, da je v mesecu septembru in oktobru moj hrbet trpel na šestih (pre)majhnih posteljah.
Vse se je začelo 5.9., ko se je najprej v vaški cerkvi in nato še pred matičarjem v milost in nemilost usodi predal eden izmed naboljših prijateljev a.k.a. bivši cimer. Kot da žalost ob izgubi ne bi bila dovolj velika, sta me ženin in nevesta prosila, če lahko vse skupaj še dokumentiram. No, v resnici sem se z veseljem odzval, saj je poroka ena izmed redkih priložnosti, ko lahko z objektivom nadleguješ še tiste najbolj sramežljive. Naj na tem mestu mladoporočencema še enkrat zaželim srečo v življenju, za pokušino pa prilagam zgolj eno fotko. Izbor ostalih namreč še sledi.
Pester september se je nadaljeval s šestnajsturnim(!) romanjem v košarkarsko obarvano Varšavo, kjer smo se s kolegi pridružili več kot dvatisočglavi množici pri ustvarjanju fantastične atmosfere v ne tako fantastični dvorani. Ker na takšnih “izletih” fotkič pač ostane doma, sta praktično edina spomina na Poljsko prestolnico izgubljene glasilke, ki sem jih nazadnje videl ob Erazmovem košu za 78:78, (poštenega najditelja prosim, če jih vrne do povratne kvalifikacijske tekme z Rusijo) in spodnja slika, objavljena na multimedijskem portalu RTV Slovenija.
Po povratku nazaj, ki je bil zaradi vsesplošne utrujenosti in posledično manjšega številka postankov nekoliko krajši, sem imel na voljo natanko en dan počitka (beri: v službi), saj sem se že v petek zvečer odpravil proti Izoli, kjer sem sodeloval pri organizaciji sedme Diplomatske regate. Fotografskih užitkov je bilo tudi tu bore malo, saj sem večino vikenda preživel v šotoru, nekaj malega časa za premor sem imel praktično le v dopoldanskem času, ko so bili na delu Jezerški.
Vsesplošno navdušenje po tekmi s Hrvaško je botrovalo temu, da smo v nedeljo, 20.9. ob 5h zjutraj, ponovno krenili proti Poljski. Tokrat – na srečo – z avtomobilom, ki nas je (z enim pit stopom) pripeljal do Katovic v osmih urah. V večerno tekmo in debato o zamujeni priložnosti se raje ne bi spuščal. Naj ostane pri srčnih igrah naših fantov in upanju, da pridemo naslednje leto iz poletnega dopusta z medaljo.
Pregled nočitev po hotelih zaključujem z IBM delavnico v Zagrebu, ki sva se je ob koncu prejšnjega meseca udeležila s sodelavcem. In če povem, da večerno vzdušje službeno obarvanega potovanja še najbolje opisuje spodnja slika, sem povedal vse.
