Prvi obrazi

Kombinacija prostega časa in ultra praktičnega nahrbtnika je lahko pomenila samo eno. Kamorkoli smo šli – pa najsi je šlo za trgovino na bencinski črpalki v sosednji ulici ali za gledališče na West Endu – povsod sem vlekel vso fotografsko kramo, ki jo trenutno premorem. Posledično ni bil seveda pred menoj varen nihče.

Težko bi se namreč spomnil kakšne evropske prestolnice, ki bi predstavljala boljši poligon za ulično fotografijo. Tako sem – medtem ko je moja lepša polovica skakala gor in dol po Oxford Streetu – sam skakal okrog ljudi. Eni so me pozdravili z nasmeškom, spet drugi z grdim pogledom. Glede na to, da je bilo tole moje prvo masovno fotkanje mimoidočih obrazov, je bila izkušnja precej grozna. Bom kar verjel Marjanu, da se človek tega nikoli zares ne navadi.