Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
Upoštevajoč dejstvo, da se moje zadnje objave vrstijo z enotedensko zamudo in da imam na zalogi že kar nekaj novega materiala, bo v tem zapisu nekaj manj besed in malce več fotografij.
Očitno nas obiski tujih krajev vsakič znova spomnijo, da se vse premalokrat ozremo po lepotah naše male podalpske dežele. Tako smo se v tem duhu prejšnjo nedeljo odločili za celodnevni izlet na Dolenjsko.
Pot nas je najprej mimo Višnje Gore, Ivančne Gorice in Trebnjega pripeljala do Otočca, kjer so nas že čakali prvi jutranji sončni žarki. Ti so bili kakor naročeni za posedanje ob kavi na grajskem dvorišču in sprehod po grajskem parku.
Naslednji začrtan postanek je bil sicer kartuzijanski samostan Pleterje, a so nas visoko obzidje in table, ki pozivajo k tišini, “prepričale”, da smo si raje ogledali muzej na prostem, ki stoji v neposredni bližini. Svoje sta dodala še nadvse prijazna gostitelja, ki sta nas z veseljem sprejela in nam v družbi dveh psov, kozlička in kune (dihur je baje spal) razkazala pristne kmečke zgradbe iz 19. stoletja. Entuziazem, ki ga je izžareval Simon, je nekaj, česar zlepa ne srečaš pri tovrstnih ogledih, kaže pa precej jasno tudi to, kako je mogoče z minimalno pomočjo države in občine postaviti in vzdrževati takšen muzej.
No, da ne bo res izpadlo, kot da smo samostan popolnoma prezrli, naj takoj zapišem, da vstop vanj tako ali tako ni mogoč (razen za tiste, ki slišijo Božji klic, in so stari med 20 in 45 let). Za obiskovalce sta na voljo ogled stare gotske cerkve sv. Trojice iz 15. stoletja in pa ogled ti. multivizijskega programa o zgodovini kartuzije in življenju kartuzijanov (potrebno predhodno naročilo).
Zaradi pozne ure in praznih trebuhov smo izlet zaključili v Kostanjevici na Krki, obisk okoliških gradov (Mokrice, Brežice) pa prestavili na kdaj drugič.
