Oracle Develop 2009

Pričujoči zapis sem sprva začel nekako takole: “Evo, končno sem prišel do (brezplačnega) interneta, ki ga po imenu in moči signala sodeč kradem pri enem izmed sosedov.” Žal pa moje veselje ni trajalo dolgo, saj sem v nekaj minutah ostal brez povezave, ki je nato, glej ga zlomka, skrivnostno izginila iz seznama tistih v mojem dosegu.

Od tega je minilo že teden dni in sedaj, ko sedim doma, brezkrbno priklopljen na optiko, bom skušal po koščkih sestaviti vsaj del misli, ki so se mi podile po glavi tistega večera. Lokacija? Hotel Clarion na obrobju Prage.

Za začetek naj seveda pojasnim, kaj sem počel v glavnem mestu Česke republike. Moj obisk je bil tokrat primarno poslovne narave. Skupaj s sodelavci smo se namreč udeležili vsakoletne konference, namenjene Oracle razvijalcem. O samem dogodku ne bi na tem mestu preveč razpredal. Zapisal bi le to, da gre po mojem mnenju za eno boljših Oracle konferenc. Seveda moram zapisati tudi to, da gre za eno redkih tovrstnih konferenc. OK, že res, da se pri nas prav tako vsako leto odvija SIOUG in da Oracle Slovenija pripravlja enodnevne (večinoma marketinške) dogodke, vendar so ti tako po vsebinski kot tudi po strokovni plati v nekem drugem košu (če se prijazno izrazim). Če k navedenemu prištejemo še dejstvo, da sta preostala dva Oracle Develop dogodka v Moskvi in Pekingu, potem kmalu ugotovimo, da je konferenca v Pragi a-must-see.

Na pot smo se odpravili že v ponedeljek popoldne, saj nas je ViaMichelin opozoril, da nas čaka 678 kilometrov oz. 7 ur in 27 minut vožnje. Postanek tu, postanek tam, pa smo kmalu na slabih desetih urah. In res je bilo tako. Po tem, ko smo se pretihotapili čez Šentilj, si pobliže ogledali križišča in ulice Dunaja ter pomahali prijaznim puncam, ki so nas čakale ob cesti takoj po prečkanju avstrijsko-češke meje (le kaj za vraga so počele zunaj v tistem mrazu ;)), smo nekje okrog 22h prispeli v hotel.

Željni raziskovanja smo se seveda takoj odpravili v mesto. A nam tisto noč zvezde očitno niso bile naklonjene. Od tega, da smo se skorajda zaklenili v prostor z bankomatom pa do tega, da smo morali 2x nazaj v hotel, ker so češki avtomati na češki podzemni železnici res tako zelo češki, da ne sprejemajo čeških bankovcev. Seveda je bil center Prage – ko smo končno prisopihali tja – na prelomu dneva že čisto prazen. Naslednjo uro smo se tako ukvarjali z novo nalogo – kako nazaj v hotel. Ker metro vozi zgolj do 24h in ker čisto nihče ni vedel, kje lahko kupimo vozovnice za tramvaj (policista nista znala angleško, prodajalka pleskavic je rekla “I don’t work here”, spet nekdo drug nam je ponujal “free limousine”), smo posegli po taxiju. Ta nam je sicer rahlo olajšal denarnice, a nas je vsaj pripeljal do vrat hotela.

Torek in sreda sta k sreči minila brez večjih pretresov. Dopoldneva in popoldneva smo presedeli v konferenčnih dvoranah in laboratorijskih učilnicah, večeri pa so bili rezervirani za kulturno izobraževanje v starem mestnem jedru. Informacije, s katerimi smo se opremili, so nam omogočile, da smo obiskali dve izmed bolj znanih pivnic – po pričanju tistih z malce daljšo kilometrino se najboljše pivo toči Pri medvedku in Pri vojvodi. Poizkusili smo tudi Pri fleku, a so tam večinoma rezervirani za večje skupine. Žal…

Naj zaključim kar z nekaj izbranimi fotkami. Z mano je bil namreč tudi D90, s katerim sva v sredo tik pred sončnim zahodom skočila do Karlovega mostu.