Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
Pravijo, da gre v tretje rado. Včeraj mi je končno uspel vzpon, vreden objave na (foto)blogu.
Po tem, ko sem se v gosti megli komajda prebil na Veliki vrh …
… in ko so se na Viševniku oblaki dvignili ravno toliko, da so nam nekje v daljavi vzbujali skomine vrhovi, obsijani s žarki, …
… se je tokrat sonce odločilo, da bo malce kljubovalo Murphy-ju in nam pričaralo nekaj žarkov tudi v soboto. Če k temu dodam še nekoliko srečno roko pri izbiri destinacije, potem lahko zapišem, da sem se včeraj dodobra naužil vitamina D in čudovitih razgledov po okoliških dvatisočakih.
Vzpon na Debelo peč ne spada ravno v koš zahtevnih tur, zato sem sklenil, da za izhodišče izberem Hotel Šport in s tem za nekaj dodatnih kilometrov povečam dolžino poti, ki se sicer za večino pohodnikov prične na robu planine Zajavornik. Prečkanju le-te je sledila krajša hoja skozi gozd, ki me je pripeljala do Blejske koče na Lipanci.
Od tu se je začela pot strmeje vzpenjati in z vsakim novim metrom nadmorske višine so se ponujali veličastnejši razgledi.
Prava paša za oči (beri: fotoaparat) pa me je pričakala na vrhu grebena, ko se je pred menoj odprla dolina Krme in ko sta se v daljavi kazala mogočna Rjavina in Triglav.
Po krajšem postanku sem se nekako le odlepil od fotoaparata in pot nadaljeval po grebenu proti zastavljenemu cilju. Malce gor, malce dol in čez slabe pol urce sem stal na vrhu Debele peči.
1 Comment
Lepo! Vidim, da je snega še dovolj.