Na balkonu Bohinja

V soboto je bil eden od tistih dni, ko sem za nekaj časa izklopil misli in skrbi ter se – kot pravi Sosed – nadihal svežega zraka. Sobotno dopoldne in (kot se je kasneje izkazalo tudi) popoldne sem namreč izkoristil za skok v naravo. Kolega je sicer predlagal več vrhov, a ko mi je pri Pršivcu obljubil enkraten pogled na Bohinjsko jezero, je bila najina debata zaključena.

Zavoljo slabe vremenske napovedi sem se zjutraj kar precej obotavljal. Prepričali so me šele prvi sočni žarki, ki so se nekako le prebili skozi črne oblake, tako da sem prispel do jezera, ko so se nekateri že vračali iz svojih jutranjih sprehodov. In kot da ne bi bil že dovolj pozen, sem nebodigatreba pustil avto kar pri hotelskem kompleksu in ne nekoliko višje ob vznožju. Pot me je posledično vodila mimo jezera, kjer sem se seveda težko izognil (večkratnemu) pritisku na sprožilec.