Sleepless in Ljubljana
Oče. Mož. Jadralec. Hribolazec. Tekač. Fotograf. Geolovec. Digitalni entuzijast. Nočna ptica.
One heart angel… One cool devil. Takole se je začela uvodna pesem v nepozabno noč. Noč, od katere je sicer minil že dober teden, a sem vseeno pred odhodom obljubil, da bom napisal vrstico ali dve.
Kje začeti? Mogoče v prijateljevem stanovanju v južnem predelu Londona (Brixton). Čeprav že precej utrujeni od sicer kratkega leta, a dolgega popotovanja z vlakom, podzemno in avtobusom, smo slabih 24 ur po moji zadnji objavi še kar bedeli in kovali načrte za naslednji dan. Ker je bil koncert šele v večernih urah, smo imeli na razpolago prosto dopoldne. In glede na to, da je bil tole že moj 3. obisk Londona, sem se odločil, da pohajkovanje po mestnih ulicah zamenjamo z obiskom katerega izmed muzejev. (Priznam, k tej odločitvi je malce pripomogel tudi dež.) Izbira je bila sila lahka – Natural History Museum je pač a-must-see. Dejstvo, da so vsi muzeji v Londonu brezplačni in že prej omenjeni dež sta seveda poskrbela za to, da smo na vstop čakali dobro uro, a moram takoj povedati, da smo bili bogato nagrajeni za vsako minuto, ki smo jo preživeli na dežju.
NHM je eden od treh velikih muzejev na Exhibition Roadu (ostala dva sta Science Museum in Victoria Albert Museum). Zgrajen je bil leta 1881, svojo zbirko pa je do danes obogatil že s preko 70 milijoni eksponati. Ti se glede na vedo, ki ji “pripadajo”, nahajajo v petih oddelkih (botaničnem, entomološkem, mineraloškem, paleontološkem in zoološkem), muzej pa se ponaša tudi z bogato knjižnico (preko 790.000 del). Zadeva je preprosto prevelika, da bi jo človek predelal v enem dnevu. Še posebno, če se že na začetku z odprtimi usti zatakne pri stalni zbirki skeletov dinozavrov, ki je zagotovo eden od razlogov, da muzej vsako leto obišče več kot tri milijone obiskovalcev.
Zvečer je bil na sporedu dolgo pričakovani koncert. Dobrega vzdušja ni mogla pokvariti niti zaprta linija podzemne železnice, ki vodi do postaje North Greenwich. Kratek žvižg in že smo sedeli v taksiju. V areno smo prispeli pravočasno, trume ljudi, ki so še vedno okupirale vse gostilniške kapacitete, pa so dale vedeti, da ni preskok predskupine nekaj, zaradi česar bi se človek sekiral.
Kot sem že namignil v uvodu – ACDC so koncert odprli s kratkim animiranim filmom in komadom Rock and Roll Train. Udaren začetek je takoj nakazal, da bo to večer, ki ga vsi v dvorani še dolgo ne bomo pozabili. Mešanica starih (že zimzelenih) rock napevov in pesmi iz zadnjega albuma Black Ice je poskrbela za dve uri trajajočo vsesplošno evforijo. Brata Angus (54) in Malcolm (56) Young sta na čelu z Brianom Johnsonom (62) pokazala, da je druščina navkljub svojim letom v boljšem stanju kot dinozavri v prej omenjenem muzeju. Večina kritikov je bila po obeh Londonskih koncertih enotnega mnenja – ACDC so uprizorili eno svojih boljših predstav.
Set list:
Rock’n’roll Train
Hell ain’t a bad place to be
Back in Black
Big Jack
Dirty Deeds
Shot Down in Flames
Thunderstruck
Black Ice
The Jack
Hell’s Bells
Shoot to Thrill
War Machine
Anything Goes
You Shook Me All Night Long
TNT
Whole Lotta Rosie
Let there be Rock
Encore:
Highway to Hell
For Those About to Rock
Žal se je deževno vreme nadaljevalo tudi v petek, tako da smo na veliko veselje boljših polovic (ok, priznam – tudi na veliko veselje slabših polovic) dan preživeli v Westfieldu, baje največjem nakupovalnem središču v Evropi. Na tem mestu ne bi kaj več pisal, ker je denarnici še vedno hudo.
Da pa ne bi zapustili Otoka z grenkim priokusom slabega vremena, nam je nekdo tam zgoraj v soboto namenil še nekaj sončnih žarkov. Te smo seveda z veseljem sprejeli ter se odpravili na še zadnjo (in v bistvu poleg koncerta edino) planirano destinacijo – Legoland. Angleška različica nam bližjega Gardalanda je pač nekaj, kar si moraš ob n-tem obisku Londona preprosto ogledati. Takšnih in drugačnih vratolomnih naprav je resda manj, so pa zato tu neštete skulpture, zgrajene zgolj iz Lego kock.
Za konec še opravičilo (mostly samemu sebi). Iz fotografskega stališča je bil obisk angleške prestolnice bolj ko ne klavrn. Dejstvi, da smo se po Londonu potikali v večji skupini in da smo za vsak premik od točke A do točke B porabili najmanj eno uro, sta pač moje fotografske užitke postavili na drugi tir. Zato je tudi fotk v pričuječom zapisu bolj malo. Še tiste iz koncerta niso moje in sem jih tu objavil z Mitjevim dovoljenjem. Ah… mogoče bo pa drugič več časa.